Ljudje želijo in potrebujejo tako oskrbo kot nego. Učinkovito medčloveško sodelovanje v družbi, ki je kar najbolj zdrava, miroljubna in vredna življenja, ni samoumevno. To terja veliko dela in opravil, kot so vodenje gospodinjstva, vzgoja otrok, nega in oskrba bolnikov ter pomoči potrebnih ljudi. Nobena od teh dejavnosti nima blagovne (tržne) vrednosti, saj z njimi ne izdelujemo otipljivih proizvodov. V ekonomiji so zato opredeljene kot neproduktivne dejavnosti, v pogovornem besednjaku pa veljajo za nevidno delo. Ena od študij humanitarne organizacije OXFAM ugotavlja, da bi vrednost neplačanih gospodinjskih del ter negovalnih in oskrbovalnih dejavnosti ustrezala približno enajstim milijardam ameriških dolarjev letno, če bi zanje plačevali minimalni dohodek. To delo večinoma opravljajo ženske.
Sedanje znanstvene raziskave povzemajo celoto plačanih in neplačanih oskrbovalnih storitev, namenjenih posameznim osebam, s težko prevedljivim angleškim izrazom care-delo. Izraz se osredotoča na delovne vsebine teh dejavnosti. Obenem pa poudarja, da se tam, kjer jih opravljajo za finančno poplačilo, zanje večinoma plačuje prekarno. Neplačana in plačana care-dela se med seboj pogosto prepletajo. Kadar postane v kaki družini kdo potreben nege, na primer ob bolezni starejšega družinskega člana, te osebe velikokrat ne morejo več v celoti oskrbovati svojci. Tedaj je treba poiskati rešitev v plačanem oskrbovalnem in negovalnem osebju.
Ukrepi za zajezitev pandemije koronavirusa so povzročili velikanske dodatne obremenitve znotraj družinskih oskrbovalnih razmerij, saj zaradi omejitev potovanj pogosto ni bilo več mogoče zagotoviti pomoči poklicnega oskrbovalnega osebja. Predvsem ženske so tako poleg dela od doma, nege malčkov in pomoči otrokom pri pouku od doma prevzele še oskrbo starejših svojcev, ki jih sicer negujejo zunanje osebe. Obiski v domovih za starejše in v negovalnih ustanovah dolgo sploh niso bili mogoči in tudi to je za številne družine pomenilo veliko psihično obremenitev.
Problem oskrbe se vse pogosteje rešuje s tako imenovanimi »osebnimi negovalkami/negovalci«. V tem poklicu večinoma delujejo ženske iz vzhodne in jugovzhodne Evrope, ki praviloma vodijo gospodinjstvo oskrbovane osebe v dvotedenski izmeni. Varovancem nudijo vsakodnevno oporo in prevzamejo preprostejša negovalna opravila. Nato se vrnejo v svojo domovino. Ker ne prebivajo v Avstriji, niso registrirani/e kot migranti/migrantke. Njihov status je opredeljen kot transnacionalen.
Zakonski pogoji za njihovo delo so bili pravno določeni v letih 2006 in 2007 s »Schüsslovim odlokom«. Ta vzdevek je zakon o oskrbi na domu (33. zvezni zakon z določbami o oskrbi oseb v zasebnih gospodinjstvih – HbeG) dobil zato, ker je bil izdan po medijskem škandalu, povezanim s tedanjim avstrijskim kanclerjem Wolfgangom Schüsslom. Neki novinar je izvedel, da je Schüssel oskrbo svoje tašče prepustil nelegalno zaposleni in izjemno slabo plačani negovalki s Slovaške.
Na podlagi Amnestije za zaposlitev nezakonitih negovalk/negovalcev je nato prišlo do skokovitega porasta oskrbovalnih razmerij v skladu z zakonom o oskrbi na domu. V svetovalni organizaciji UNDOK, ki nudi sindikalno podporo neregistriranim delavcem v Avstriji, pa kljub temu domnevajo, da se veliko število negovalk/negovalcev še vedno zaposluje v neregularnih delovnih razmerjih.
Potem ko zaradi zaprtja meja kot ukrepa za zajezitev pandemije koronavirusa negovalke/negovalci iz vzhodne in južne Evrope niso več mogli potovati v Avstrijo, so predstavniki/predstavnice deželnih oblasti, pa tudi Gospodarske zbornice, pozvali negovalne kadre, ki so se tedaj nahajali v Avstriji, naj podaljšajo čas svojega delovnega cikla. Delovni cikel, ki bi trajal dlje kot štirinajst dni, pa je v nasprotju z zakonom o oskrbi na domu, kajti ta v § 1 (2)3 določa, da je treba po obdobju dela, ki lahko traja največ štirinajst dni, zagotoviti nepretrgan prosti čas za najmanj enako dobo.
Nepričakovano soočenje z oviro državnih meja je ustvarilo nov, transnacionalno navzoč fenomen: obojestransko skrb, ki prekoračuje meje – skrb (zaskrbljenost) negovalk/negovalcev in oskrbovanih oseb, ter skrb (zaskrbljenost) zaradi obojih.
V Avstriji povprečna starost prebivalstva vseskozi narašča. V nasprotju s skandinavskimi deželami se na to ne odzivamo z izboljševanjem javnega sistema oskrbe in nege. Zato se povečuje potreba po delavcih za oskrbo na domu. Za ljudi, živeče v Avstriji, poklic osebne negovalke/negovalca ni dobičkonosen, saj je plačilo majhno in znaša povprečno tisoč evrov bruto. Zato za opravljanje te dejavnosti v vse večji meri pridobivamo oskrbovalno osebje onkraj meja naše države.
V času, ko delujejo v tujini, te ljudi pogrešajo v njihovih matičnih deželah. Odsotni so v krajevnih zdravstvenih sistemih, pa tudi v svojih družinah. Ta fenomen imenujemo mednarodna care-veriga.
Mednarodno care-verigo znanost obravnava kritično, kot neokolonialistično strukturo delovanja. Nekatera poročila v medijih so oskrbovalno osebje poimenovala celo z izrazom »sodobni sužnji«. Kajti delovno osebje za štiriindvajseturno oskrbo – večinoma so to ženske – prihaja iz vzhodnoevropskih držav z nižjo dohodkovno ravnjo in se zaposli v zahodnoevropskih deželah v prekarnih dohodkovnih razmerjih.
Ob zaprtju meja zaradi zajezitve pandemije koronavirusa se je care–veriga pretrgala. Ko je postalo jasno, da brez sistema zunanjega izvajanja dejavnosti ne bo več mogoče v zadostni meri zagotavljati nujnih oskrbovalnih storitev, je avstrijska zvezna vlada sklenila, da z organiziranjem izrednih letalskih in železniških prevozov za negovalke/negovalce vsaj deloma obnovi oskrbovalno verigo, namesto da bi premislila o dolgoročnih rešitvah za izboljšanje oskrbovalnega sistema.
Samo 1,6 odstotka uradno evidentiranih celodnevnih negovalk/negovalcev prebiva v Avstriji. Ukrepi zapiranja meja in omejitev potovanj, sprejeti zaradi zajezitve koronavirusa (covid-19), so zato privedli do krize v avstrijskem sistemu oskrbe.
Nege potrebni ljudje, ki večinoma spadajo v skupino z visoko tveganostjo za okužbo, so bili pogosto nenadoma prepuščeni sami sebi ali pa so postali odvisni od pomoči družine. Za svojce je ta situacija pomenila velikansko dodatno obremenitev. Ker ženske prevzamejo v povprečju 85 odstotkov oskrbovalnih dejavnosti, je to posebej močno prizadelo ravno njih. Poleg otrok, ki so zaradi zaprtja vrtcev in šol ostali doma, je bilo treba zdaj skrbeti še za starejše svojce.
Podporne organizacije za oskrbovalne storitve so zato zahtevale posebno ureditev predpisov o prehodih čez mejo za osebne negovalke/negovalce iz drugih držav Evropske unije. Šele sčasoma pa se bo pokazalo, ali lahko krizne razmere dolgoročno privedejo do sprememb v nestabilnem sistemu oskrbe.
Osebne negovalke/negovalci ne potrebujejo posebne izobrazbe. Številni so pridobili izkušnje na medicinskem področju, v domovih za starejše ali z nego svojcev. Po štiriindvajset ur dejavne negovalke/negovalci, ki smo jih o tem povprašali, so povedale, da je zanje ena največjih obremenitev ukvarjanje z birokratskimi pastmi. Birokratski trud je visok in lahko pri napačnem ravnanju pripelje do velikih izgub dohodka. V birokraciji se osebne negovalke/negovalci pogosto soočajo z oblikami institucionalnega rasizma. Takšni so na primer obrazci, ki so težko razumljivi in niso dostopni v prevodu, ali pristojbine, ki so mnogo višje, če oseba ni prijavljena v Avstriji. Številne izmed teh ovir izhajajo iz delovnopravnega statusa osebnih negovalk/negovalcev kot samostojnih zaposlenih.
Z legalizacijo poklicnega stanu pa je v birokratskem sistemu vendarle prišlo tudi do nekaterih izboljšav. In ne nazadnje so se tudi negovalke/negovalci naučili premagovati ovire ter to znanje posredujejo naprej svojim kolegicam in kolegom. Pomembno sredstvo komuniciranja so skupine na Facebooku. Te predstavljajo virtualni prostor, namenjen ljudem s podobnimi težavami in interesi, ki se zaradi delovnih razmer sicer ne morejo osebno srečevati.
Po zakonu o oskrbi na domu lahko osebne negovalke/negovalci opravljajo svojo dejavnost s samostojnim ali nesamostojnim statusom. Trenutno jih ima velik del status samozaposlene osebe. Določbe na področju delovnega prava, denimo tiste, ki zadevajo delovni čas ali minimalno plačilo, so zato v njihovem primeru brez pomena. Zakonsko je določeno, da posamezno delovno obdobje ne sme trajati dlje kot štirinajst dni, nato pa je treba zagotoviti prosti čas za najmanj enako dobo. Pri tem ni natančneje opredeljeno, kako obračunati čas prihoda in odhoda.
Kot samostojni podjetniki (Einpersonenunternehmen – EPU) so osebne negovalke/negovalci člani Gospodarske zbornice Avstrije (Wirtschaftskammer – WKO). Njihove interese zastopa strokovna skupina za osebno svetovanje in oskrbo. Ker delujejo samostojno, se ne morejo sindikalno organizirati.
Na Štajerskem je zastopanje interesov preko WKO zelo razvejano. WKO Štajerske je kot prvo strokovno združenje v svojem posvetovalnem uradu zaposlila uradnice in uradnike, ki govorijo več jezikov. Prav tako je WKO Štajerske najprej za svoje člane vsako četrtletje izdajala časopis DAHEIM BETREUT (Oskrbovani na domu), ki izhaja v štirih jezikih, kasneje pa so ga prevzeli po vsej Avstriji. Najpomembnejši dosežek WKO Štajerske je izdelava vzorčnih pogodb, ki so na voljo v dvanajstih jezikih. S temi pogodbami so osebne negovalke/negovalci zaščiteni pred izkoriščanjem delodajalcev ali agencij.
Osebne negovalke/negovalci morajo kot samostojni zaposleni skleniti zdravstveno in pokojninsko zavarovanje preko zavoda za socialno zavarovanje zaposlenih s samostojnim statusom (Sozialversicherungsanstalt für Selbständige – SVS). Pogoji sklenitve tega zavarovanja so za osebne negovalke/negovalce, ki prihajajo od drugod, enaki kot za vse druge obrtnike in samostojne podjetnike. Najnižji prispevek znaša 280,25 evra. Za osebne negovalke/negovalce tak odtegljaj v višini minimalnega prispevka pomeni, da v ta namen porabijo približno tretjino svojega dohodka.
Negovalke/negovalci, ki prihajajo iz drugih držav, le malokdaj terjajo storitve, do katerih so upravičeni na podlagi socialnega zavarovanja. Zdravnika obiskujejo večinoma v svoji matični državi, saj so tam stroški nižji kot v Avstriji. Do pokojnine v Avstriji največkrat niso upravičeni, saj v času svojega dela nimajo dovolj zavarovalne dobe oziroma obdobja vplačanih prispevkov. Številne negovalke/negovalci iz Slovenije so doma že upokojeni in ta poklic opravljajo zato, da bi izboljšali svoje prejemke. Pokojnine so neredko nizke, ker je mnogo žensk dolga leta opravljalo neplačano care-delo v lastnem družinskem okolju.
V preteklosti je pogosto prihajalo do težav s plačili in z opomini zaradi izostalih doplačil prispevkov socialnega zavarovanja. Eden izmed razlogov je v tem, da so obrazci zapleteni in niso dostopni v prevodu, zato so bili nevede vneseni napačni podatki. Drugi razlog so izostanki plačil zaradi posredovalnih agencij, ki ne poravnajo prispevkov. Znani so primeri, ko so agencije le zavajale, da prevzemajo stroške zavarovanja za negovalke/negovalce, v resnici pa jih niso nikoli plačale. Tudi skrite provizije, denimo višje bančne provizije za plačila iz tujine, lahko privedejo do kopičenja dolgov pri SVS. Za številne negovalke/negovalce pomenijo naknadna plačila zaradi nizkega dohodka eksistenčno grožnjo.
Večina 24 ur dnevno delujočih negovalk/negovalcev se zaposli preko posredovalnih agencij. Za ljudi, potrebne oskrbe, in za njihove družine ima to svojo prednost, saj tako v primeru nuje hitro dobijo pomoč. Posredovanje dela preko agencij ima nekatere prednosti tudi za negovalke/negovalce. Po potrebi lahko hitro zamenjajo delovno mesto in se tako izognejo vrzelim v prihodku. Vzroki, zakaj želijo nekatere negovalke/negovalci zamenjati delovno mesto, so lahko različni. Zaradi tesnih stikov z oskrbovanci pride včasih do osebnih neskladij. Toda pogosteje negovalke izgubijo službo zato, ker je oskrbovana oseba sprejeta v dom za starejše ali umre.
Posredovalne agencije za osebne negovalke/negovalce so kljub temu na slabem glasu. V zvezi z njimi je dejansko prihajalo in še vedno prihaja do resnih nepravilnosti. Marsikatere agencije zahtevajo visoke provizije za sorazmerno pičle storitve: vodijo zgolj velike baze podatkov z oskrbovalnim osebjem, ob tem pa se ne zmenijo niti za usposobljenost oskrbovalcev niti za kvaliteto delovnega mesta. Znani so tudi primeri nezakonitega prisvajanja denarnih sredstev.
Pri izbiri agencije velja paziti na to, da osebno poznajo svoje oskrbovalno osebje in da ga glede na njegovo strokovno usposobljenost in značaj ustrezno izberejo za posamezne oskrbovance. Uslužbenci z medicinskim znanjem bi morali poleg tega redno nadzirati delovno mesto in raven nege oskrbovane osebe, da bi preprečili preveliko obremenitev negovalk/negovalcev. Pomembno je tudi, da so pogodbe transparentne za vse udeležence. Ker osebne negovalke/negovalci delujejo samostojno, je treba z njimi in z agencijo skleniti ločene pogodbe. Ob tem velja negovalkam/negovalcem prišteti znesek za SVS prispevke, saj jih tako lahko plačujejo same. S tako preprostimi ukrepi je mogoče preprečiti goljufive namere agencij.
Mnogo agencij organizira službene prevoze. V podeželskih okoljih je to ugodno, kajti negovalke/negovalci tako brez težav pridejo do kraja, kjer opravljajo svoje delo. Toda ponekod so te prevozne storitve vseeno zelo drage.
Do julija 2015 v obrtnem zakonu ni bilo določil glede organiziranja osebne oskrbe, s tem pa tudi ne nobene možnosti nadzora nad to dejavnostjo. Odkar je dejavnost posredovalnih agencij s § 161 opredeljena kot samostojna storitev, so se razmere nekoliko izboljšale. Ob tem pa se zdi, da delovna inšpekcija zaradi velikih potreb po oskrbi v Avstriji vseeno ne vrši kdove kako natančnega nadzora. Zastopstvo interesov strokovne skupine za osebno svetovanje in oskrbo opravljajo – kot vodje te skupine – izključno predstavniki in predstavnice agencij.
Na južnem Štajerskem obstaja nekaj agencij, ki delujejo zgledno: osebno namreč poznajo tako oskrbovance in njihove družine kot tudi negovalke/negovalce. Na ta način lahko smotrno opravljajo svoje posredniško delo. Redno nadzirajo dogajanje v delovnih okoljih in zdravstveno stanje oskrbovancev, pri tem pa so posebej pozorni na morebitna znamenja demence.
Dežela Spodnja Avstrija je edina avstrijska zvezna dežela, ki je omogočila prihode z letali osebnim negovalkam/negovalcem iz Romunije in Bolgarije. Organizacijo poletov in izbor negovalk/negovalcev je prevzel predsednik strokovne skupine pri Gospodarski zbornici Spodnje Štajerske, ki je obenem vodja neke posredovalne agencije. Pozneje so mu očitali, da je pri tem dajal prednost negovalkam/negovalcem iz svoje agencije.
V Avstriji delujoče osebne negovalke/negovalci, ki imajo otroke, mlajše od 24 let, prejemajo otroški dodatek. Leta 2019 je bilo na politični ravni opravljeno klasificiranje otroškega dodatka. Za negovalke/negovalce iz Jugovzhodne Evrope to pomeni, da prejemajo mesečno za četrtino (Slovenija) ali pa kar več kot polovico (Bolgarija) nižjo podporo. Za ženske, ki morajo v času opravljanja dela drugod plačevati še oskrbo svojih otrok, je to velikanski eksistenčni odtegljaj.
V Avstriji živeče družine so zaradi dodatnih stroškov v času korona krize prejemale otroški bonus v znesku 360 evrov na otroka. Osebne negovalke/negovalci, ki nimajo prijavljenega bivališča v Avstriji, so ta prispevek prejemali le v sorazmerju z indeksno tabelo. Iniciatíva 24, je zato kot podporna organizacija za negovalke/negovalce v sodelovanju s Centrom Dežele Štajerske proti diskriminaciji in Centrom socialne pomoči vložila pritožbo na Evropsko komisijo.
Kdor v Avstriji zdržema prebiva dlje od treh mesecev, se mora v skladu z zakonom o naselitvi in bivanju (Niederlassungs- und Aufenthaltsgesetz – NAG) prijaviti, da lahko prejme dovoljenje za začasno bivanje. Imetnik tega potrdila je po petih letih upravičen do trajnega bivanja v Avstriji.
Osebne negovalke/negovalci so iz te uredbe izvzeti. Če se ravnajo po predpisanem ciklu: dva tedna dela / dva tedna prostega časa, ne izpolnjujejo pogoja o kontinuiranem bivanju v Avstriji. Tudi negovalke/negovalci, ki delajo v Avstriji dlje kot pet let, zato ne morejo zaprositi za pridobitev stalnega bivališča.
Negotov bivalni status ima zanje številne škodljive posledice. Če ne morejo odpotovati nazaj domov, na primer zato, ker so resno zboleli, jim v najslabšem primeru grozi izgon. Po drugi strani pa za zdravljenje ne morejo zaprositi brez potrdila o stalnem bivanju v Avstriji
Care-delo se razlikuje od produktivnega dela v tem, da z njim ne nastane vidni proizvod. To je namreč delo, ki ga opravijo ljudje z ljudmi. Glavni cilj je torej človeškost in ohranjanje ali povrnitev zdravja. Neplačano care-delo se zato označuje kot reproduktivno delo.
Medčloveške kvalitete niso pomembne le v odnosu med oskrbovalci in oskrbovano osebo. Ovrednotenje in pripoznanje dela osebnih negovalk/negovalcev se odrazi tudi v načinu, kako jih vsakokrat sprejmejo družine, pa tudi družba in politika. Toda nasploh je care-delo deležno le malo spoštovanja – tako v finančnem kot v duhovnem pogledu.
Osebne negovalke/negovalci ne potrebujejo nujno posebne izobrazbe. Večina jih pred prvim nastopom dela opravi tečaj, ki ga pogosto nudijo posredovalne agencije. Tečaji se po kakovosti zelo razlikujejo, saj v številnih poučujejo le osnove jezika ciljne države. V Sloveniji nudi Zavod RS za zaposlovanje relativno obsežne in zelo kvalitetne tečaje oskrbe, ki so namenjeni prijavljenim brezposelnim osebam, ter po opravljenih tečajih pomaga pri posredovanju delovnih mest preko izbranih partnerskih agencij.
Številnih ključnih kompetenc osebnih negovalk/negovalcev ni mogoče pridobiti ter osvojiti z izobraževanjem. K tem sodijo, denimo, zmožnost sočutja, srčnost in pripravljenost prilagoditi se vsakokratnemu gospodinjstvu. Učenje ohranjanja profesionalne razdalje je pogosto boleč proces in pomeni ozek greben, ki ga je treba prekoračiti, ker se mu pač neredko ni mogoče izogniti. Le tisti, ki imajo osnovno medicinsko izobrazbo, smejo prevzeti tudi medicinsko oskrbo svojih klientk in klientov.
Fleksibilnost (prilagodljivost) spada med najpomembnejše kompetence celodnevnih negovalk/negovalcev. V času korona-krize se je od njih v največji meri terjalo prav prilagodljivost: v pripravljenosti, da podaljšajo delovno izmeno; v pripravljenosti, da se podvržejo karanteni, ne da bi prejeli nadomestni honorar za obdobja izpada dohodka; v pripravljenosti, da opravijo in sami plačajo testiranje na koronavirus, ter da ne nazadnje oskrbujejo svoje kliente in klientke, ki so zaradi napetega vzdušja v času krize pogosto doživljali hude duševne motnje.
Pripoznanje kompetentnosti je pomemben odraz spoštovanja dela. Čustvena potrditev vrednosti te dejavnosti pa je povrhu tega odločilnega pomena za dober oskrbovalni odnos. Toda tudi denarno poplačilo je znak spoštovanja. Na sploh je delo v poklicih znotraj care-sektorja plačano bistveno slabše od produktivnih dejavnosti v industriji in obrteh. Med »sistemsko relevantne« se ti poklici uvrščajo le v kriznih obdobjih, kot se je to pokazalo v času pandemije covida-19.
Osebne negovalke/negovalci zaslužijo v povprečju 1000 evrov mesečno. Kot samostojni zaposleni morajo od tega zneska sami plačevati socialno zavarovanje, pa tudi davke, v kolikor s svojim pičlim zaslužkom presežejo dohodkovno mejo. Večinoma so primorani sami financirati tudi pot do kraja, kjer opravljajo svojo dejavnost, in pot nazaj domov.
Delovni čas znaša uradno 14 dni po 22 ur. Negovalke/negovalci so po zakonu o oskrbi na domu (Hausbetreuungsgesetz – HBG) vsak dan upravičeni do dveurnega predaha, vendar tega zaradi pomanjkanja nadomestne osebe za oskrbo pogosto ne morejo izkoristiti. Ponoči so negovalke/negovalci nenehno v pripravljenosti. Ker je nemir pogost spremljevalni simptom demence, klienti mnoge od njih ponoči večkrat kličejo, tako da je moten tudi njihov spanec.
Osebnim negovalkam/negovalcem, delujočim zunaj meja matične države, za razliko od predstavnikov in predstavnic drugih sistemsko relevantnih poklicnih vej ni bilo priznano niti plačilo za obdobja karantene, niti nadomestilo stroškov za testiranje na koronavirus. Evropsko ministrstvo ni bilo pripravljeno razpravljati o indeksiranju otroškega dodatka in bonusa, ki je zaradi diskriminacije postalo deležno kritike. Bonus–ostani–tu, namenjen negovalkam/negovalcem, ki so pogosto ostajali v Avstriji cele mesece dlje, kot so načrtovali, je znašal 500 evrov in je bil določen po najmanjši predlagani vsoti. Da bi se izognili prevaram, tega zneska niso nakazovali na bančne račune negovalk/negovalcev, ampak družinam oskrbovanih oseb.
Vse to potrjuje, da politično odgovorni ne spoštujejo kdove kako celodnevnih negovalk/negovalcev.
Jezik ni edino sredstvo komuniciranja, vendar je pomemben. Osebne negovalke/negovalci se tega zavedajo. Redni pogovor naj ne bi prispeval le k preprečevanju demence pri oskrbovani osebi, z njim je lahko tudi delo negovalk/negovalcev veliko prijetnejše. Toda jezikovni tečaji, ki jih negovalke/negovalci opravijo pred nastopom dela, večinoma zadoščajo le za najnujnejše sporazumevanje. Če oskrbovane osebe govorijo v narečju, jih največkrat sploh ne razumejo.
Kljub temu pa jezikovni tečaji za osebne negovalke/negovalce niso dobro obiskani. Negovalkam/negovalcem zanje kratko malo primanjkuje časa. In vendar skuša večina izmed njih izboljšati svoje jezikovno znanje. Kadar ne morejo ali ne želijo vaditi jezika z oskrbovanimi osebami, se ga pogosto učijo prek spletnih platform.
Razumevanje „uradniškega jezika“ zahteva visok nivo jezikovnega znanja. Za osebne negovalke/negovalce, ki delujejo zunaj meja matične države, je pomenilo veliko oviro to, da so bili vsi obrazci za pridobitev denarne podpore v času epidemije koronavirusa na voljo le v nemščini in jih je bilo treba izpolniti v nemškem jeziku. To oviro je bilo mogoče premagati le s pomočjo prostovoljnega dela podpornih ustanov (Iniciativ) ali s pomočjo družin, pripravljenih pomagati.
Štiriindvajseturna nega na domu oskrbovane osebe lahko poteka le v tesnem stiku z njeno družino. Kajti oskrbo večinoma organizirajo prav svojci. Oni so tisti, ki sklepajo ali razveljavljajo pogodbe. Kadar ni negovalk/negovalcev, jih morajo svojci po potrebi nadomeščati. Včasih so primorani prevzeti nase tudi manj zahtevno medicinsko nego, na primer dajanje injekcij, če negovalke/negovalci za to niso posebej usposobljeni.
Družina oskrbovane osebe je ne nazadnje pomembna tudi zaradi svoje posredniške vloge. Starejši ljudje, predvsem bolniki z demenco, so pogosto nezaupljivi do tujih oseb. Predstava, da bi živeli s tujim človekom v hiši, jim pogosto vliva strah. Svojci lahko zelo pomagajo pri blažitvi teh strahov in drugih obrambnih drž.
In Zeiten der Corona-Krise haben manche Familien da eingegriffen, wo es an staatlicher Unterstützung fehlte. Sie haben geholfen, Formulare auszufüllen und wenige, die es sich leisten konnten, haben Betreuer*innen Honorare gezahlt, auch wenn diese aufgrund der Grenzschließungen nicht ihren Dienst antreten konnten. Es hat sich gezeigt, dass Personenbetreuer*innen in vielen Fällen fast den Status von Familienangehörigen haben.
Kadar negovalke/negovalci prihajajo na izmensko delo v Avstrijo, njihova družina praviloma ostane v matični državi. Številne negovalke/negovalci se odločijo za zaposlitev v drugi državi šele takrat, ko so njihovi otroci že samostojni. Soproge pogosto skuhajo za zakonske može vnaprej, da jim ne bi naprtile »ženskih« gospodinjskih opravil.
Nekatere negovalke/negovalci imajo otroke, ki so potrebni oskrbe. Tukaj v večini primerov priskoči na pomoč širša družina, največkrat babice. Možje so namreč pogosto tudi sami zaposleni ali pa zaradi družbeno pogojenega tradicionalnega razumevanja vlog nočejo prevzeti skrbi za otroke. V posameznih primerih morajo negovalke/negovalci organizirati in plačevati otroško varstvo.
Negovalke/negovalci močno trpijo zaradi predsodka, češ da puščajo svoje družine na cedilu. Ob tem so tudi v obdobjih, ko opravljajo službo, redno v stiku s člani svoje družine – večinoma prek video platform. Kadar imajo prosto, namenijo zelo veliko časa družini.
Vsak človek potrebuje polje zasebnosti. V tesnem oskrbovalnem razmerju znotraj hišnega prostora tega pogosto ni tako lahko zagotoviti. Zakonsko je predvideno, da naj bi imeli negovalke/negovalci svojo sobo, dejansko pa je to marsikdaj le kavč v dnevni sobi, kjer lahko prespijo, in omara, kamor spravijo svoja oblačila ter peščico osebnih reči.
Za veliko negovalk/negovalcev je pomembno, da lahko gredo vsaj enkrat dnevno iz hiše. Mnogi se ob vsakem vremenu odpravijo na sprehod, da si prevetrijo glavo. Le takrat, ko so zunaj hiše, jih oskrbovana oseba ne more poklicati.
Hudo pomanjkanje prostora zasebnosti in daljnosežne omejitve svobode gibanja, pa tudi dodatna negotovost zaradi ukrepov lockdowna so pri številnih osebnih negovalkah/negovalcih povzročili izgorelost ali depresivna stanja.
Ko je govor o migrantih, brž pomislimo na pojem integracije. Za osebne negovalke/negovalce, ki prihajajo iz drugih držav, je integracija v avstrijsko družbo domala nemogoč obet. Imajo namreč premalo časa, da bi lahko navezovali stike. Razen v kratkih predahih se ves čas mudijo na domu osebe, ki jo oskrbujejo. Pripotujejo in odpotujejo lahko šele neposredno pred nastopom oziroma koncem dela, saj se izmenjujejo z drugo osebo, zadolženo za oskrbo, in praviloma z njo uporabljajo isto sobo. Če potovanje organizira agencija, ki v ta namen priskrbi majhne avtobuse, tedaj ne preostane dovolj časa niti za pogovor ob predaji obveznosti.
Zato negovalke/negovalci Avstrijo praviloma doživljajo le kot kraj svojega dela. Doma se počutijo v rodni deželi, kjer imajo čas in možnosti za družabno življenje.
Osebne negovalke/negovalci, ki so v času zaprtja meja zaradi zajezitve pandemije koronavirusa izrazili pripravljenost, da pridejo v Avstrijo in se podvržejo neplačani dvotedenski karanteni, so to večinoma storili iz občutka odgovornosti do oskrbovane osebe in njene družine. To priča o visoki stopnji integracije v družini.
Ta razstava ne prikazuje predmetov. Tako so se odločile osebne negovalke, ki smo jih povprašali za mnenje. Pripomočki, ki jih pogosto uporabljajo pri svojem delu – krpa za brisanje, čistilno vedro, kuhinjski lonec, plenice – so se jim zdeli preveč banalni, da bi jih razstavljali. Osebnih predmetov pa skorajda nimajo.
Osebne negovalke/negovalci zaradi profesionalnosti ne želijo z osebnimi predmeti spreminjati podobe prostora, kjer opravljajo svoje delo. Edina izjema so začimbe iz njihove domovine. Z njimi namreč – pogosto v veselje oskrbovancev – obogatijo jedilnik. Vsi drugi predmeti so namenjeni predvsem temu, da se bolje počutijo v svojih majhnih zasebnih prostorih in da se lahko dobro organizirajo ter ne izgubijo stika z domačo deželo. Poleg telefona, prenosnega računalnika in terminskega koledarja so negovalke v pogovorih kot najpogostejše pripomočke omenjale lastno posteljnino in brisače.
Upad telesnih sposobnosti je le eden od razlogov, zakaj ostareli ljudje potrebujejo oskrbo. V starosti je pogosto tudi duhovno opešanje, denimo demenca, ki je kronično napredujoča možganska bolezen. Najpogostejši vzrok zanjo je Alzheimerjeva bolezen. Motnje spomina veljajo za glavno bolezensko znamenje pri demenci. Temu se pogosto pridružijo še druge pozornost vzbujajoče oblike vedenja, ki jih ni mogoče takoj povezati s to boleznijo in zahtevajo strokovno diagnosticiranje.
Negovalke/negovalci so pogosto preobremenjeni zaradi obolenj demence. Če niso strokovno usposobljeni ali če imajo premalo izkušenj v tem poklicu, jim primanjkuje znanja o bolezenskih simptomih.
Izkušene osebne negovalke so nas zato prosile, naj razstava pouči tudi o demenci. Njim samim je zelo pomagalo znanje o tej bolezni in njenih simptomih. Želijo si, da bi se tako svojci kakor tudi negovalke/negovalci naučili prepoznati zgodnja znamenja demence, saj bodo tako lahko pravilno opredelili obnašanje obolelih.
Ljudje z demenco se s posebno občutljivostjo odzivajo na motnje v utečenem dnevnem ritmu in na vzdušje, v katerem prevladuje negotovost. Zato so bili bolniki z demenco pa tudi njihove družine še posebej prizadeti, ko jim zaradi ukrepov za zajezitev pandemije koronavirusa niso več mogle nuditi oskrbe celodnevne negovalke/negovalci. ki so jih vajeni.
Spremljanje umirajoče oskrbovane osebe je neredko sestavni del dejavnosti celodnevnih negovalk/negovalcev. „Ljudje tedaj umirajo ob vas, zadnja oseba ste, ki jo vidijo, in to je zares pomemben odnos.“ Tako je neka izkušena negovalka izrazila posebno bližino, ki se lahko vpostavi v oskrbovalnem razmerju – in ta ji je sčasoma v njenem poklicu tudi prirasla k srcu.
Smrt oskrbovane osebe pri osebnih negovalkah/negovalcih ne pušča le čustvenih posledic, ampak tudi globoko zareže v njihovo življenjsko okolje. Ker se s smrtjo oskrbovane osebe po zakonu o oskrbi na domu delovno razmerje nemudoma prekine, se morajo osebne negovalke/negovalci ad hoc znajti na novo. Sem spada organizacija prevoza domov oziroma po potrebi nastanitve, pa tudi premoščanje obdobja brez plačila ali hitra prilagoditev kakemu novemu delovnemu mestu. Negovalke/negovalci so tedaj zaradi krajevne oddaljenosti pogosto izključeni iz obredij poslavljanja, saj se jih ne morejo udeležiti. Zavod SVS ne pokriva terapevtskih storitev za predelovanje travm ob spremljanju procesa umiranja, zato jih je treba plačevati iz lastnega žepa.
Združenja hospicev pozivajo, naj tudi v času prepovedi obiskov zaradi zajezitve pandemije koronavirusa umirajočih oseb ne puščamo samih in naj ostajamo z njimi redno v stiku preko digitalnih sredstev sporazumevanja. Zunaj meja matične države dejavnim negovalkam/negovalcem, ki so za oskrbovance pogosto pomembne zaupne osebe, so lahko tak stik omogočile le družine. Za to digitalno spremljanje umirajočih ni bilo predvideno nikakršno plačilo.
Delovna razmerja v 24-urni oskrbi so prekarna in niso skladna z delovnopravno zakonodajo. Čeprav je bilo to dejstvo znano že dlje časa, je bilo uradno potrjeno šele v juniju 2021.
V Nemčiji je bolgarska 24-urna negovalka vložila tožbo zaradi določitve najdaljšega delovnega časa in minimalne plače – ter na koncu uspela doseči svojo pravico. Ta precedens zadeva tudi Avstrijo. Razlog za to je, da so negovalke in negovalci, ki delajo 24 ur na dan in 7 dni v tednu, skrajno mobilni in prilagodljivi. Če bodo delovni pogoji v Nemčiji boljši kot v Avstriji, se bo veliko negovalcev raje odločilo delati tam. Namesto trenutne psevdosamozaposlitve brez socialnega zavarovanja v primeru bolezni pričakujejo stalno zaposlitev in razbremenitev z dvoizmenskim delovnim sistemom. Avstrijski minister za zdravje je zato julija napovedal pospešitev reforme oskrbe. Hkrati so se začela mednarodna pogajanja o razširitvi oskrbovalne verige v Evropi s pomočjo Južne Amerike. Natančneje, razpravlja se o »uvozu« medicinskih sester iz Kolumbije.
V okviru reforme oskrbe je bilo že predvidenih 150 dodatnih delovnih mest za patronažne medicinske sestre. Od leta 2022 dalje bodo spremljali delovne pogoje pri 24-urni oskrbi po vsej Avstriji in podpirali negovalce in negovalke s storitvami zdravstvene oskrbe.
Potreba po zdravstveni negi in oskrbi se bo v prihodnosti zagotovo povečevala. Razlog za to ni le v naraščajočem številu starejših in zelo starih ljudi na splošno. Tudi čedalje več priseljencev, ki so jih v preteklosti na stara leta podpirale družine, ne more ali noče več uporabljati tega sistema. Da bi zadostili povečanemu povpraševanju, se poleg kadrovskih izboljšav raziskujejo tudi tehnične rešitve.
Negovalni roboti, kot je tukaj predstavljeni Pepper, se že uporabljajo v domovih. Vendar lahko negovalni roboti v najboljšem primeru pomagajo pri animaciji in ne morejo nadomestiti storitev oskrbe in podpore, ki jih zagotavljajo ljudje, ter osebnega sočutja in empatije. Prav tako so elektronski podporni sistemi, kot so opomniki za jemanje zdravil, le delno primerni, še posebej pri osebah z demenco. Sistemi tehnične pomoči imajo trenutno veliko možnosti za napake v svoji tehnični funkcionalnosti.